Varuh v mesečini

Lunina senca se je razlikovala od navadnih plišastih igrač. Imela je mehko sivo dlako in par dolgih ušes, ki sta vedno nežno visela navzdol, kot da bi poslušala zvoke sveta. Kadar koli je padla noč, so Lunine oči zasijale s toplo svetlobo, kar je bil njen znak za zaščito Xiaoye.

Xiaoya je plašno dekle in tema noči jo vedno prestraši. Toda odkar se pojavi lunina senca, je vse drugače. Vsako noč se lunina senca tiho zavleče v Xiaoyino odejo in s svojim telesom obda Xiaoyo z varnim majhnim svetom. Pripoveduje starodavne zgodbe, polne poguma in modrosti, ki lahko Xiaoyo v sanjah naredijo pogumno.

Nekoč je Xiaoya imela nočno moro, v kateri se je izgubila v temnem gozdu, obdana z neskončnim strahom in osamljenostjo. Ravno ko je že skoraj obupala, je temo prebila nežna svetloba in to je bila Lunina senca! Stala je pred Xiaoyo in jo odločno pogledala s svojimi svetlečimi očmi, kot da bi rekla: "Ne boj se, tukaj sem." V tistem trenutku je Xiaoya začutila izjemen pogum, stisnila je Lunino senco za roko in skupaj odšla iz gozda.

Od takrat naprej, ne glede na to, kako težko se je soočala, je Xiaoya mislila na te sanje in moč, ki ji jo je dala Lunina senca. Vedela je, da dokler je Lunina senca ob njej, ne more ničesar premagati.

Lunina senca ni bila le plišasta igrača, bila je Xiaoyina varuhinja in luč v njenem srcu. Vsako noč je Lunina senca tiho sedela ob oknu in čakala, da vzide luna, saj je vedela, da je čas, da zaščiti Xiaoyo. In Xiaoya je Lunini senci nežno rekla: "Hvala, moja varuhinja."

V tej fantastični zgodbi plišaste igrače niso več le igrače. So najtoplejša prisotnost v otroških srcih in vir njihovega poguma, da se soočijo s svetom.